Divja ščetica raste na zapuščenih krajih, sama pa je zelo urejena in organizirana rastlina. V zalistjih hrani in kopiči vodo za samooskrbo. Cvetovi so paša za metulje, čebele in čmrlje. Njene korenine so dragocene saj zdravijo borelijo. Skratka, čudovita rastlina.
Rastline sem se sprva malce bala, saj se mi je zdela kar zahtevna za risanje s svojimi tisoči malimi cvetki, bodicami in s svojo zdravilno vsestranskostjo. Od naročnika sem imela izčrpen in srčen opis rastline, ampak kako naj vse to združim v neko smiselno celoto, hm … “V zalistju hrani vodo” mi je odzvanjalo v ušesih par dni, ideje pa od nikoder. Velikokrat se mi v mislih pojavi slika v celoti in takrat ilustracija kar pade na papir. Pri divji ščetici ni bilo tako, vztrajno se je pojavljal samo klobuček s cvetki. Odlašala sem s pričetkom risanja, saj sem najprej hotela videti celotno sliko v glavi! Dodaten pritisk je bilo dejstvo, da je bila divja ščetica naročilo in mi ni bilo niti približno vseeno kakšen bo končni izdelek.
Včasih je treba stopit v temo. Samo slediti občutku in risat, risat, risat, čeprav ne vem kakšen bo končni izid … Začela je nastajati, klobuček, cvetki, metulji, obrazek … Nato pa kot strela z jasnega: v zalistju hrani vodo, saj res! Kako se tega nisem prej spomnila, saj je vendar tako logično! V svojih listih bo dobesedno držala vodo. Simbolika se mi je takoj dopadla. Od tod dalje je teklo gladko, cvetovi v obleki od zelenih do suhih, suličasti listi, koreninice za čeveljce … Spet sem bila v elementu, barvice, čopič, voda, šilček, radirka in tisti prijeten občutek brezčasja med nastajanjem nove ilustracije.
Divja ščetica je del zbirke “Botanika za dušo”, ki si jo v celoti lahko ogledate tukaj.